»Neprestano potujemo proti sedanjosti. Za sabo puščamo do stropa natlačene starinarnice, svetle dneve, stisnjene med liste papirja kakor posušene rastline v herbarije, in temne, ki s koščenimi členki prstov včasih trkajo po pokrovih iz notranjosti krst.«

»Če so kje nebesa, potem so verjetno takšna: sredina junija, večer, samoten človek, za neskončen hip pomirjen sam s sabo in s svetom.«

»Si kot bitje, ki je končno našlo svoj element in se zlilo z njim. In tako mine popoldne. Mine visoko poletje. In mine življenje.«

»Igrajmo se do / bridkega konca sveta / ali pa ga rešimo«

»Se ponaša s spontano igrivostjo, iskrenostjo in vitalizmom, pa tudi s kompleksnostjo in zrelostjo.«

»Ladje, ladje … plavajoči vodni svet …«

»Pesnik, ki ima rad 'urejen svet, ugledan z višine', namesto s težkim teoretskim 'topništvom' svoja premišljevanja žarči v redki visoki slovenščini.«

»To zame ni poezija, bi rekel Ivan. Le kaj bi rekel Ivan. Koga briga Ivan? Kdo je Ivan? Ne vemo.«

»Iz dejanskih sanj in pesniških fiktivnih sanj. V njih nastopajo resnične osebe, v glavnem iz literarnega sveta, ki so mi prekrižale pot.«